Budnica ob 7. 30 in ob 8.00 odhod iz Ohrida. Cesta naju je še nekaj časa vodila ob jezeru, skoraj do meje. Na meji pa spet čakanje. Preverijo potni list, prometno dovoljenje in zeleno karto. Kar seveda traja. In Albanija… temu se reče Balkan. Če sva mislila, da sva že vse videla, a-a. Prva stvar, ki sva jo opazila, ko sva prišla čez mejo je neskončno število bunkerjev. Moj Lonely pravi, da so te postavili za obrambo pred kakršnim koli napadom in da so skoraj neuničljivi. Ampak danes nimajo več funkcije (razen za wc baje). Se pripeljeva do prve vasi in gledava zakaj majo vsi cevi za vodo tako dane, da voda šprica v zrak. To so njihove avtopralnice. Nisva preizkusila. Hitro ugotoviva, da je skoraj vsak avto na cesti Marcedes (zdaj vemo, kam gredo vsi ukradnjeni avti). Začneva se voziti po hribih. Pogled navzdol razkrije ogromno zapuščeno tovarno. Pogled navzgor pa nešteto ovinkov. Na eni strani ceste pečina, na drugi prepad-seveda brez zaščitne ograje. Da pa je bilo še lepše začne deževat. Dejan pa je samo vozil dalje, saj se je odločil, da se ne bo nikjer ustavil, ker nikoli ne veš kdaj ti kaj ukradejo. Danes je nedelja, kar očitno pomeni dan za poroke. Saj je polno avtov, ki so okrašene s srčki, rožami, belimi trakovi, sledijo pa jim karavane avtomobilov iz katerih mahajo z rdečimi rutami. Pred nama se je celo peljal eden izmed takšnih okrašenih avtov, pred njim pa avto iz katerega je gledal človek in snemal ta okrašen avto kako se vozi po hribu navzdol. Po mučnih ovinkih in rahli tesnobi pri srcu, nama končno uspe priti do Tirane. Mesto na prvi pogled zgleda lepo in urejeno. Hitro najdeva recepcijo hostla, kjer naju mlad Albanec sprejme in odpelje do druge stavbe, kjer se nahaja najina soba. Presenečena ugotoviva, da je soba zelo lepa, čista, s TV-jem in svojo kopalnico. Po popoldanskem počitku sva se sprehodila skozi mesto in si ogledala glavne znamenitosti. Všeč mi je bilo, da ljudje tukaj v nedeljo popoldan dejansko hodijo v parke, kjer se otroci igrajo in starejši ljudje pogovarjajo, igrajo šah, karte… Mogoče jim še niso zgradili nobenega shopping centra. Ustavili sva se na sladoledu in Albanci resnično znajo-najboljši sladoled!
Zapuščene tovarne
Hribi!
in obupni ovinki! :/
Po katerih eni snemajo poroko.
Kul zgradbe.
Nedelja popoldan-park je poln otrok, ki se igrajo :)
Vozni park-pogreša kdo avto?
Tudi starejši pridejo ven na zrak in na klepet, šah...
Gostilna, kjer sem jedla najboljši sladoled.
Center Tirane
Ni komentarjev:
Objavite komentar